Človek mogoče niti ne ve, kako pomembna je osebnostna rast, dokler tega ne začuti ali potrebuje. Ko sem odraščal sem bil vedno vesel in poln energije. Potem pa je prišlo obodbje, ko me je pobralo. Niti ne vem, kaj sem točno preživljal, le zavedal sem se, da tako ne bo šlo naprej. Poklical sem privat psihologa in mu povedal za svoje težave. Takrat pa se je začela moja osebnosta rast, ki je prej nisem poznal. Moram priznati, da sem se kar branil, ko sem poslušal, kaj mi je govroil psiholog. Nisem maral meditacije, nisem vejrel vanjo in tako je bilo delati z mano in razvijati osebnostno rast težko. Tako sem počasi napredoval, ko sem si dopovedoval, da moram začeti meditirati. Prav smešen sem bil sam sebi, ker nisem verjel v te stvari. Še dobro, da je moj psiholog bil tako dober, da me pri vsaki uri srečanja spoznaval s tem in tako se je moja osebnostna rast začela.
Najbolj se spomnim trenutka, ko me je psiholog pripravil do joka. Tisti dan sem jokal celi dan, ne vem točno zakaj, ampak govril sem o otroštvu in kako mislim, da nisem nihče. Ta dan se me je nekaj dotaknilo in od tistega dne naprej lahko rečem, da diham in da se je razvila moja osebnostna rast. Kako naj človek to razvije, če enostavno niti ne ve, kaj to je- osebnostna rast.
Zame je to bilo težko obdobje, spoznal sem veliko o sebi, veliko stvari sem si priznal in se videl, takšnega kot dejansko sem. Prej si nisem znal pogledati resnici v oči in sem si metal pesek v oči, namesto, da bi sliko videl, takšno kot je. To me je dejansko pripeljalo do tega stanja, ker em živel v laži. Sedaj živim resnico in čeprav je bila boleča, je osvobojoča, ker zdaj živim in diham. Še kako dobro vem, kaj je osebnostna rast in kako srečen sem, da sem to doživel.