Skupina pogumnih tabornikov iz velikega mesta se je odločila, da se odpravijo na sobotni izlet na priljubljeno izletniško točko, najvišji hrib v tem predelu države. Šlo naj bi za enodnevni izlet na katera se zjutraj odpravijo z vlakom. Ko prispejo do izbrane postaje izstopijo in se napotijo na 7 urno hojo preko prekrasnega hriba vse do naslednje železniške postaje, kjer se ponovno vkrcajo in se v poznih večernih urah vrnejo domov.
Skupaj so sestavili seznam vseh potrebščin, ki naj bi jih imeli s seboj v nahrbtniku:
- dovolj vode, vsak vsaj tri litre
- hrana na po poti, ker kosila ni mogoče kupiti nikjer
- dodatna oblačila za primer hladnejšega vremena
- obliže za primere, da jih ožulijo čevlji
- ročna svetilka v primeru, da jih ujame tema.
Mestni taborniki so pridno spakirali a na žalost se večini obliži in ročna svetilka res ni zdela potrebna za ta enodnevni izlet. Vsak je zase razmišljal, da bo to imel že nekdo drug v primeru, da pride do resne potrebe, da se uporabi ročna svetilka. Žuljev pa tudi kot izkušeni pohodniki z uhojenimi čevlji niso pričakovali.
In prišel je dan, ko so se navsezgodaj zbrali na železniški postaji. Vozili so se dobro uro in prispeli do izhodiščne točke. Prvih nekaj ur je pohod potekal v zelo sproščenem vzdušju, smejali so se in zabavali. Nakar pa je ena od deklet narobe stopila čez kamen in si kar precej zvila nogo. Njihov tempo hoje se je zelo, zelo upočasnil in tako niso uspeli do druge železniške pred nočjo. Ko se je že kar pošteno temnilo je starešina ustavil karavano in predlagal je sedaj čas, ko se jim na poti pridruži ročna svetilka. Takrat se je skupina tabornikov zaskrbljujoče pogledovala med sabo in en za drugim so prišli na plan s priznanjem, da ročna svetilka ni pristala v njihovih nahrbtnikih. Kako je bil starešina razočaran, bil je edini ki jo je imel s seboj. Tako so se vsi taborniki naučila, da mora biri ročna svetilka vedno del njihove opreme.
…